odnos do soljudi...kam gremo?
Že dolgo se nisem oglasila z mojim blogom, mislimi in občutki. Blog vedno napišem, ko se me kaj zelo zelo dotakne, da to delim z vami. Današnja tema je povsem iz človeške plati, za katero sem se odločila predvsem na podlagi minulega tragičnega dogodka v Švici.
Verjetno se me je dotična tragedija dotaknila tudi zato, ker imam doma dva najstnika in bi se to lahko zgodilo tudi meni ali komurkoli izmed nas.
Dogodek je res srce parajoč, sploh si ne morem predstavljati, kaj preživljajo ubogi starši, bratje in sestre, celotna družina, mesto… žalostno do neba.
Žal se tragedije dogajajo, so se in verjetno se še bodo.
Kako pogosto res prisluhnemo ljudem ali postajamo kot roboti?
Je obsojanje res pravi način pomoči ??
Pri tovrstnih (in drugih) dogodkih me zelo bolijo in motijo komentarji ljudi, ki imajo dobesedno kamen namesto srca oz. nič pameti in stopnjo empatije na nuli, brez zamere. Na socialnih omrežjih se je vsul cel kup komentarjev, ki so res brez vsakega sočutja (od razvajenih otrok bogatašev, do premladih otrok, nepremišljenih staršev, naravne selekcije, neumnega vedenja najstnikov…..). Obup, ali ti komentatorji sploh kdaj premislijo preden kaj pišejo in morda na osebe, ki so bile prizadete ter bodo morale s tem živeti do konca njihovega življenja… že sama izguba je boleča, zato je to res nedopustno!!
Neprimerne komentarje zasledim večkrat, tudi ob vsakodnevnih objavah kakorkoli medijsko izpostavljenih oseb, da te kar mine, da bi sploh še kaj objavil! Običajno to komentirajo osebe (večkrat celo z lažnim imenom), ki o izpostavljeni temi nimajo pojma oz. osebe in njene zgodbe sploh ne poznajo. Tudi sama imam vedno mnenje o vsem, pa mi še na misel ne pride, da bi koga javno užalila. Raje ignoriram ali pohvalim. Žaljive komentarje bi morali skrbniki brisati, blokirati, ne dovoliti ali celo kaznovati (oglobiti). S tem bi se odnos do sočloveka morda malce nazaj okrepil.
Vsi smo bili najstniki, željni zabave in druženja s prijatelji, kar nam v teh letih največ pomeni. Ne poznamo najstnikov, ki so bili udeleženi na omenjeni zabavi, niti ne njihovih družin (morda je bilo to darilo za uspešno leto, uslišana želja mladoletne hčerke, prvo skupno praznovanje najstniške ljubezni…). Sem mnenja, da zelo stroga vzgoja ni dobra (videla na lastne oči…o tem morda kdaj drugič), povsem razpuščena pa tudi ne. In najti pravo mero vsega je za starše najstnikov najtežje.
Kdo pa je to pričakoval? Tega scenarija si ni nihče zamislil niti v najhujši nočni mori!
Med žrtvami so bili tudi uspešni najstniki, ki so si pač želeli zabave za konec leta. Kaj je tu spornega? Sama se spomnim, da mi je v teh letih najdaljša noč v letu pomenila ogromno (od tega, kje bom, s kom bom, kaj bom oblekla/obula, kaj bomo jedli in pili…), z leti to malce upade.
V vsakem primeru so starši ugodili svojim otrokom in jim želeli nepozaben zaključek leta. Seveda nihče niti pomislil ni, da prostori niso bili primerno opremljeni, varovani in nadzorovani.
Moje mnenje je, da sta za dogodek kriva izključno lastnik lokala in oseba (institucija), ki je le-temu dodelila uporabno dovoljenje na podlagi neustrezno opremljenega prostora. Tu je treba kaj narediti, da se zgodba ne ponovi!!
V dani situaciji, ko je zatajilo več stvari (zakaj niso z gasilnimi aparati pogasili ognja takoj, ko se je vnel, zakaj ni bilo izhoda iz kleti, zakaj je bil požarni izhod zaklenjen, zakaj pena ni bila negorljiva, zakaj so dali kresničke na penine, zakaj je natakarica tako visoko dvignila steklenice, zakaj niso takoj tekli ven, zakaj so snemali, zakaj so še naprej plesali….) in je bil njihov namen večera izključno nepozabna zabava ter druženje, bi verjetno tudi starejši izgubili bitko z življenjem. Žal.
bodite sočutni… se beremo kmalu
