Vsi imamo svojo preteklost in hobije, povezane z njo. No, moja velika strast je bil ples, katerega sem več let trenirala, natančneje latinsko-ameriške in standardne plese. Saj veste, to so tiste lepe obleke z nešteto bleščicami, plesni čevlji z visokimi petami, veliko make-upa in treniranja ter tekem (domačih in mednarodnih). V najstniških letih se je moja pot iz več razlogov žal končala. A nikoli se nisem “izplesala” in v meni je nonstop gorela velika želja po plesu. Včasih je bilo kar težko gledati še aktivne plesalce svoje generacije in ne biti del tega. Seveda si v letih mirovanja človek običajno ustvari svoj dom, družino, kariero…na hobi pa malce pozabi.
Sicer svoje delo zares opravljam s srcem in se še vedno veselim prav vsakega naročila, je pa manjkalo še nekaj več….za dušo ♥
In nič drugače ni bilo v mojem primeru, vse se potem nekako vrti po ustaljenem ritmu. Spomladi pa sem slučajno zasledila tečaj “latino solo” in sem si takoj rekla: To je to! In poklicala navedeno številko, se prijavila in po dolgih letih odšla na plesni trening. Waw!
V bistvu nisem niti vedela, kaj pričakovati. Koliko bodo znale, kaj sem vmes “zamudila, pozabila”. Bodo v supergah, plesnih čevljih…nešteto vprašanj mi je rojilo po glavi.
In res, na prvem treningu zagledam dame različnih starostnih obdobij, nekje med 20 in 70 let, vse v pravih plesnih čeveljcih, povezane, nasmejane in malo odbite. Popolno zame!
Res so obvladale že veliko koreografij, saj so že lep čas obiskovale tečaj, jaz pa sem nekako želela slediti, čeprav po toliko letih premora to res ni najlažje.
Vsak trening je bil boljši, moje noge so spet plesale in dohajale, koreografije sem s časom osvojila. Komaj sem čakala ponedeljke zvečer, da bom spet plesala. Sicer sem pa že celo življenje precej strastna rekreativna športnica, saj imam rada veliko elana, kondicije in fit postavo, priznam 🙂
No, tu pa se še ne konča…
Plesala sem nekaj mesecev, strast do plesa se je prebudila. To je opazila tudi moja plesna učiteljica, lastnica plesnega studia in me povabila k sodelovanju, torej učenju. Sprva nekakšen “šok”, potem pa sem si rekla: “Zakaj pa ne?” In tako sem se udeležila izobraževanja in novo sezono začela še z učenjem plesa. V bistvu se veselim vsake ure, tečajnice pa tudi. Na vadbi se naplešemo, prepotimo, zbudimo in začnemo dan polne elana.
Torej, nikoli ni prepozno! Za obuditev vaših hobijev ali za spoznavanje le-teh na novo.
Kdaj pa, če ne sedaj. Živimo za danes in uživajmo. Gibanje ob glasbi pa deluje zelo blagodejno.
Morda čez čas objavim celo kak video, hehe 🙂
bodite aktivni … se beremo kmalu… adijooo
